Ne bomo danes o drevesu hoji, ki je s vsekakor lepa jelka s ploščatimi iglicami in sivo-rjavim lubjem.
Danes bomo o hoji, s katero smo se kot ljudje od živali oddaljili, po dveh jo v svojo smer mahnili.
Hoja se lahko odvija na obali in se z valovi šali.
Lahko jo negujemo sami ali v paru, pa tudi v skupini, da slaba volja se takoj razblini.
Dobra je tako za duha kot telo, kar se po njenem tempu vidi. Prva je bolj zasanjana, druga nam srce povabi v višje obrate in potne kapljice na kožo zvabi.
Je ustvarjalna, saj ob njej ideje v glavo priletijo, zaradi nje se iz nje napetosti sprostijo.
Ona tudi je za klepetanje, ko s prijatelji nas druži in zlahka še koga novega okuži.
Nekateri jo častijo kot kraljico, saj z njo premagujejo razdalje, ki so nam nedosegljive, eni pa tako hitijo z njo, kot da jih podijo in jih na olimpijskih igrah počastijo.
Slovenci jo imamo radi v hribih in si z njo pomagamo z osvajanjem vrhov gora, od koder sonce se prismeje prav do našega srca.
Najbolje je, da smo s hojo vsi prijatli se z njo pobratli, ker z njo bomo si srca odprli, se v svoj ustroj zazrli in boljše, čistejše čase pred seboj uzrli.
Jaro Vybihal
