Petek, 8. marec 2024, na II. OŠ Žalec ni bil poseben le zaradi svojega prazničnega priokusa, ampak tudi zaradi pričakovanja planinsko obarvanega vikenda. Ko so urini kazalci naznanili čas odhoda, smo polni pričakovanj zamenjali šolsko torbo za potovalko in planinsko obutev ter se odpeljali na Almin dom na Svetini. Nov kombi nas je po zaviti cesti pripeljal do cilja, kjer nas je očaral pogled na nižje ležečo vasico, do katere smo se odpravili takoj po pripravi ležišč. Že res, da so nas po poti spremljale dežne kapljice, a nam niso odvzele dobre volje in želje po raziskovanju. Dobra orientacija, ustrezna oprema, malo vzdržljivosti in zvedavost so bile naše spremljevalke na poti. Zelene table so postale učbeniki, ki so nas podučile o spomenikih in pomembnih stavbah, ki smo jih odkrili na poti. Našo pozornost in zanimanje je vzbudila tudi tabla pri pokopališču, na kateri je pisalo, da je prav tukaj, na Svetini, pokopana Celjanka, popotnica in poliglotka Alma Karlin. Ob njenem imenu se nam je takoj porodilo vprašanje: »Je dom, kjer bomo prenočili imenovan po njej?« No, to bomo zagotovo raziskali! Polni novih spoznanj in tudi že rahlo utrujeni, smo večer zaokrožili z družabnimi igrami, nato pa smo si nabrali novih moči za naslednji dan.

Sončni žarki so na sobotno jutro ostali skriti nekje nad oblaki. Četudi je bil prelep razgled skozi okno zastrt z gosto belo meglico, slednja ni pregnala naše planinske vneme. Po okrepčilnem zajtrku smo se razgibali in odpravili v gozd. Bela pika in rdeč kolobar sta bila znaka, da smo na pravi poti. V gozdu smo srečali tudi prve znanilce pomladi, ki smo jih – seveda, le občudovali. Topla juha, špinača, krompir in meso, za piko na i pa še vroče sadje s sladoledom, so nam povrnili moči. Po kosilu smo ponovno obuli tople nogavice in planinske čevlje ter se odpravili proti našemu najbolj oddaljenemu cilju. Rdečih ličk in polni zadovoljstva, da nam je uspelo kljub slabšemu vremenu prikorakati do cilja, smo si na Celjski koči privoščili okrepčilo. Potrdili smo, da z ustrezno opremo in dobro voljo, za pohodnike slabega vremena ni. Celodnevno raziskovanje nas je precej izčrpalo, zato je večer minil v ritmu kartanja in ob ogledu animiranega filma Mavka.  

Ko je lepo, čas res teče hitreje – kot bi mignil je konec vikenda že trkal na vrata. Nedeljsko jutro nam je postreglo z nekaj sončnimi žarki, zato smo vikend zaključili, tako kot smo ga pričeli – na svežem zraku. Dvorišče pred Alminim domom smo spremenili v igrišče za lovljenje, skrivalnice in druge igre. Čez vikend smo pridno zbirali korake in jih nabrali preko 30.000 – naslednjič pa končni številki dodamo še kakšnega.

Ogled fotografij (klik).

Zapisala: Sara Bezenšek

(Skupno 22 obiskov, današnjih obiskov 2)
Dostopnost